Sindikat SPINS je preko pooblaščene odvetniške pisarne Mlinar Kovačič na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani vložil kazensko ovadbo zoper vodstvo NK Olimpija Ljubljana, športno društvo NK Olimpija Ljubljana in povezano pravno osebo FC Olimpija d.o.o.. Ovadba se nanaša na sum storitve kaznivega dejanja šikaniranja nogometašev na delovnem mestu, po prvem odstavku 197. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Zoper vse osumljene fizične in pravne osebe se predlaga sprožitev predkazenskega postopka ter vložitev obtožnega predloga pred stvarno in krajevno pristojnim sodiščem.
 
Nogometaši v Sloveniji imajo v skladu z določbami Zakona o športu (ZŠpo-1) večinoma status poklicnih športnikov, a so hkrati pri vseh podani tudi vsi elementi delovnega razmerja. Na podlagi takšnega statusa imajo zagotovljeno pravno varstvo prepovedi diskriminacije, odpovedi pogodbe v primeru neutemeljenih odpovednih razlogov in pravno varstvo pred šikaniranjem na delovnem mestu.
 
Kot smo v preteklih tednih že pisali, obravnavamo primer štirih profesionalnih nogometašev (Marko Mijailović, Rui Pedro, Pascal Estrada in Mustafa Nukić), ki jih je vodstvo kluba ob začetku priprav na spomladanski del prvenstva načrtno ločilo od prve ekipe, jih s tem ponižalo in oškodovalo. Da bi NK Olimpija Ljubljana dosegla svoj cilj in upravičila popolnoma nesprejemljive odločitve, so se zadeve lotili na skrajno neobičajen, neprimeren in podel način, s katerim bi nekaterim igralcem dokazali »lažno« okužbo s koronavirusom, pa kasneje športno poškodbo na podlagi sumljivih zdravniških dokumentov, nazadnje, ko nič od navedenega ni uspelo, pa so vsi štirje trenirali z mladinsko selekcijo kluba. Prav zato je tako odločna reakcija sindikata, ki venomer ščiti in stoji ob strani svojim članom povsem pričakovana in utemeljena.
 
Kljub vsem naporom sindikata pa se šikaniranje še vedno izvaja. Trije od štirih igralcev so sicer že sporazumno prekinili pogodbe, Mustafa Nukić pa še vedno trenira popolnoma ločeno od prve ekipe. Ob tem moramo poudariti, da je bil Mijailović prisiljen pogodbo sporazumno prekiniti leto in pol pred iztekom, Estrada je po slabem letu ločenih treningov ujel zadnji trenutek prestopnega roka in ob plačilu odškodnine odšel v Avstrijo, Rui Pedru pa je za rešitev statusa ostala le še peščica držav, kjer prestopni rok še ni bil zaključen. Njun položaj je bil otežen tudi zaradi pomislekov zastopnikov glede morebitne odškodninske odgovornosti novih klubov, v primeru prekinitve pogodbe.
 
Zanimivo je, da tako zavržnega ravnanja enega od prvoligaških klubov do profesionalnih športnikov, svojih najboljših igralcev, do danes ni obsodil niti en deležnik na področju športa v Sloveniji, pa naj bodo to najbolj zvesti navijači kluba, krovna organizacija na področju nogometa (NZS) ali pa Direktorat za šport, ki deluje v okviru Ministrstva za gospodrastvo, turizem in šport. Sprašujemo se tudi, kako je mogoče, da se takšna dejanja izvajajo v klubu, kjer naj bi deloval bivši predsednik NZS in trenutni predsednik evropske nogometne zveze UEFA. In tudi, kako hude negativne posledice imajo takšna ravnanja klubov na psihično zdravje posameznika, na dojemanje zdravega in varnega delovnega okolja za razvoj mladih nogometašev in slovenskega nogometa nasploh? Deležniki v nogometu se morajo pošteno zamisliti, kje so sistemske napake, na podlagi katerih imajo športna društva sploh možnost izvajati tako grobe kršitve pogodb in ogrožati kariere ter zdravje mladih športnikov.